Kaja: “Sem Kaja. Energična bombica na višini 175 cm, katere idealna teža (zaradi splošno široke konštrukcije) je nekje 75 kg – 80 kg, vrtim pa se v začaranem krogu okoli stotice že zadnjih 5 let. Pa naj še kdo reče, da ne delam vsega 100%!”
Pa začnimo pri osnovah. Sem trmasta, kar mi včasih pride še kako prav. Največkrat pa je ravno moja trma razlog, da se zapičim da nečesa ne bom delala – in potem tako ostane.
S športom se, tako kot z odvečno težo (in na splošno široko konštrukcijo) borim že odkar pomnim.
Za mojo formo, oziroma pomanjkanje le-te, pa je večinoma krivo to, da je moja samodisciplina rezervirana le za služeben urice, v prostem času pa …
Cca. 5 let nazaj sem si pridelala “idealen” izgovor za to, da iz 4 do 5 treningov na teden, iz danes na jutri “prešaltam” na nič. No izgovorov je bilo več (stalno sedeče delo v pisarni, selitev od doma – in ko si sam svoj gospod, ti nič več ni treba migati ;)), a glavni je bil kompleksni zlom noge in dvojni zlom gležnja. Desnega.
Po treh operacijah v razmiku enega leta in posledično dolgemu okrevanju, se je moje zaupanje v desno nogo popolnoma porušilo.
Ker me je nemogoče obdržati pri miru in od mene zahtevati, da se držim pravil, sem tudi bergle kmalu pospravila in začela čezmerno obremenjevati levo, zdravo nogo. Rezultat? Uničeno (levo) koleno.
Zaradi raznih padcev v otroštvu (rolanje, 10 let karateja in splošna “štoravost”), sedečega dela za računalnikom in stalne obremenitve teže prsnega koša (dojk) imam tudi konstantne težave z bolečinami v hrbtenici.
Ko je vaga, veselega decembra 2019, prvič pokazala 100, me je kar zmrazilo. Počutje že dolgo ni bilo takšno, kot bi si želela, vendar dokler sem se v ogledalo pogledala pod pravim kotom in brez očal, je še nekako izgledalo (sarcasm implied). 😉
Pa niti ni šlo toliko za izgled. Bolj me je motilo to, da ne (z)morem. Da nisem v formi. Da ne zaupam svojim nogam. In bilo je škoda. Saj sem izredno rada v naravi. Zunaj. Vplivalo pa je seveda tudi na mojo samopodobo, samozavest in splošni performance – kako nebi?!
Kaj pa zdaj? Tako ne gre več. In gremo. Dieta sem, dieta tja. Kile gor, kile dol. Konstantna izčrpanost. Pa tudi – to ne gre, jaz namreč rada jem (pa tudi kuham)!
In potem slišim za FORMO. Majhen fitnes. Osebni pristop. Pa Ines je baje ful vredu (vsaj tako je rekel moj prijatelj Martin). Hmmm … ampak jaz še nikoli nisem bila v fitnesu. Sploh nevem, če hočem … Pa kar dvakrat na teden, ali kaj? Pa sram me je… Itak. Kot riba na suhem. Res nisem bila v svojem elementu. Ampak dobro … grem pogledat. Imajo ravno akcijo – 4 mesece za ceno 3. Pa verjetno bom potrebovala še osebno trenerko – vsi vemo, da pojma nimam kje naj sploh začnem. In zadnja stvar, ki jo moje noge (sploh gležnji) potrebujejo, je dodatna škoda.
Vse to in še kaj zraven mi je rojilo po glavi, ko sem (kar malo plašno, kot da mi na čelu piše da ne spadam tja), prvič stopila skozi vrata FORME. Ines me pozdravi. Majhna, energična, nasmejana, glasna – tale mi bo dala vetra, si mislim. Pa lepo bi bilo imeti toliko energije, kot jo ima ona.
Dovolj je bila ena ura, da sem se odločila, da mi je njen pristop všeč. In začelo se je potovanje (končnega cilja še nisem dosegla, sem pa vsekakor vsak dan bližje). Po začetnih (jaz jim rečem kar) krčih in prepričevanju, da mi mora zadeva postati rutina, sem se vnesla.
Bili so vzponi in padci (in dooolge poletne počitnice, ki so me prestavile nazaj na točko 0). Pa nedisciplina pri hrani seveda. Ampak Ines ni obupala nad mano (beri: ni nehala gnjavit in me potiskat v pravo smer). In v FORMI sem se vedno bolj počutila kot doma.
Po 3/4 leta obiskovanja sem končno razvila rutino. V fitnes zahajam 3x do 4x na teden. 2x od tega treniram z Ines. 2x sama. Počutim se kot doma. Vzdušje je res sproščeno in prijateljsko.
Pri hrani se še vedno ne pogajam. A moja forma je iz tedna v teden boljša. Prav tako počutje. Pa prvič v svojem odraslem življenju se ravno držim – kdo bi si mislil!
Besedico “NE” mi Ines še vedno vztrajno zbija iz slovarja. Zato treninge, ko postane pretežko, namesto z “NE MOREM”, pospremim z nerganjem. Pa gre. In res se z veseljem vračam. Pa vsakemu z nasmeškom povem, da FORMA ni samo fitnes – ampak prostor poln pozitivno naravnanih ljudi. Priporočam. #happyplace
